KROMPIRJEVE OGORČICE - GLOBODERA ROSTOCHIENSIS (Woll., 1923) Behrens, 1975, GLOBODERA PALLIDA (Stone, 1973 Behrens, 1975)

RAZŠIRJENOST

Danes prevladuje prepričanje, da izvirajo krompirjeve ogorčice, podobno kot njihovi glavni gostitelji, iz gorskih predelov Južne Amerike, od koder so jih okoli leta 1600 s krompirjem vnesli v Evropo. Tu je v naslednjih dvesto letih v posameznih območjih, kjer so pridelovali krompir, rastla njihova populacija, ne da bi se kdor koli tega zavedal (Spears, 1968). Iz Evrope so se omenjene ogorčice v glavnem s semenskim krompirjem razširile skoraj po vsem svetu, kjer pridelujejo krompir, in sicer v najmanj 50 držav (Evans & Stone, 1977; Mai, 1977).

POMEN

Krompirjeve ogorčice prištevamo v skupino najnevarnejših škodljivcev krompirja. Napadajo okoli 90 vrst gostiteljskih rastlin rodu razhudnikov (Solanum). Številne vrste tega rodu izvirajo iz Južne Amerike (Southey, 1965), v naših podnebnih razmerah pa so kot možni gostitelji pomembni predvsem krompir, paradižnik in jajčevec. Poleg teh lahko napadajo tudi nekatere plevele: grenkoslad (S. dulcamara L.), pasje zelišče (S. nigrum L.) in v manjši meri tudi zobnik (Hyoscyamus niger L.).

Močno napaden krompir raste počasneje in v začetku junija je za napadene rastline značilna izrazita zakrnelost; listi ostanejo majhni, na vršičkih rumenijo, kasneje porjavijo in se zvijejo. Pri začetnih okužbah krompirišč se zakrnelost krompirja pojavlja v obliki krožnih depresij le v določenih predelih. Ob pogledu na napadene rastline dobimo občutek, da rastline trpijo za pomanjkanjem hranil in vlage. V drugi polovici junija se na močno razvitem koreninju pojavi večje število majhnih bradavičastih izrastkov (zrele samice), ki imajo velikost bucikinih glavic in proti koncu junija odpadejo s korenin (ciste).

ZATIRANJE

Stalna zdravstvena kontrola obdelovalnih tal je, skupaj s primernim kolobarjem temelj za ohranjanje primernega zdravstvenega stanja krompirišč. V primerih, da krompirjeve ogorčice vseeno presežejo prag ugotovljivosti in kasneje tudi škodljivosti, pa moramo če je le mogoče, iz sistema kolobarjenja izključiti krompir, ki je glavna gostiteljska rastlina teh ogorčic. V večini evropskih držav, kjer lahko s prenehanjem pridelovanja krompirja zmanjšamo populacijo krompirjevih ogorčic letno le za 35 %, potrebujemo za minimiziranje škode, ki jo povzročajo te ogorčice pet di sedem let. V toplejših mediteranskih območjih je tovrstno zmanjševanje populacije hitrejše, zaradi česar je dovolj učinkovit tudi ožji kolobar.

Kot varstveni ukrep pred razmnožitvijo in širjenjem krompirjevih ogorčic lahko učinkovito izrabljamo uvajanje odpornih kultivarjev krompirja, prilagojenih obstoječim biološkim rasam krompirjeve ogorčice, uporabo različnih lovnih rastlin in končno tudi uporabo različnih nematocidov.

Besedilo: Gregor Urek, Kmetijski Inštitut Slovenije